Water Man myth according to Prešeren

Povodni mož po Prešernu

The best known of all the tales of River Man is the tale of the beautiful and reckless girl of Ljubljana, accepts the invitation to dance with the River Man. France Prešeren transformed the folktale into the dramatic literary ballad Povodni mož/The River Man. The popular girl who loved dancing of the folk-tale became the wildly attractive, willful and irresistible Urška, a femme fatale of the 16th century Ljubljana. The River Man is the one male she cannot control, and in a wild dance he leads her into the storm-tossed waves of Ljubljanica, never to be seen again. In this powerful and chilling romantic ballad the River Man appears as an irresistible demonic force, called forth by a girl who likes too well to wield power over men.
The ballad was first published in 1830, in the first Slovenian literary magazine Kranjska Čebelica (The Carniolan Bee), and has become a classic of Slovenian literary art.


Water Man in the Ljubljanica River
In the river Ljubljanica, In the town of Ljubljana once lived a spirit, whom they called Povodni mož/ River man. At night he sometimes showed himself to fishermen and boatmen, in the daytime to other people, so that everyone had something to tell how he came marching out of the water and showed himself in human form. In the year 1547, on the first Sunday in June, the whole neighbourhood gathered together according to their practice to Stari trg (Old Square) to have a merry time. In the shade of the old linden tree the old and the young had a great old time talking and eating God's gifts. The sounds of music invited to dance; the youth above all lifted their heels to the merry tunes.
Sometime after a handsome, and well-dressed young man appeared in the midst of the merry company, and it seemed as though he wished to join in the wheel dance. Politely he greeted the company and offering the hand, which was soft and icy cold to each and every one; quite a few trembled with dread upon touching his hand. Then he asked one of the townswomen for the dance; this was Urška Šefarca, a pretty young woman, with the reputation for recklessness and bold manners.
The strange youth led her in proper style to the dancing ground, where she demonstrated her skill as dancer. She was a match to him in clever conversation and responded easily to his humorous observations.
They danced for a time with propriety, then ever wilder and wilder, in great turns they started to spin outside the dance-ring: from the linden tree they raced to the Stična manor and Ljubljanica. Here the stranger leapt with Urška into the river and vanished.
A number of boat-men standing at the time on the river banks witnessed it. The linden tree was standing till 1638, then they cut it down because of its great age.

Translated from Slovenian by Aleksandra Ceferin


Povodni mož v reki Ljubljanici
V Ljubljani je bival v Ljubljanici duh, ki so ga imenovali povodni mož. Večkrat se je pokazal ponoči ribičem in čolnarjem, podnevi tudi drugim ljudem, tako da je vsakdo vedel o tem pripovedovati, kako je prikorakal iz vode in se pokazal v človeški podobi. Leta 1547, prvo nedeljo velikega rožnika, se je zbrala po stari navadi na Starem trgu vsa soseščina v veseli družbi. V senci košate lipe je uživalo staro in mlado med prijaznim čebljanjem božje darove. Zvoki glasbe so vabili k plesu; mladina predvsem je zasukala pete.
Čez nekaj časa se pokaže v veseli družbi mladenič krasne postave, lepo oblečen, kakor da bi se hotel tudi on pridružiti rajajočemu kolu. Vljudno je pozdravil vse skupaj in prijazno prožil vsakemu navzočemu roko, ki pa je bila čisto mehka in mrzla kot led; marsikoga je na tihem stresla groza, ko se je dotaknil te roke. Nato je prosil eno izmed meščank za ples; to je bila Urška Šefarca, zala deklina, samo da njen glas zbog lahkomiselnosti in drznega vedenja ni bil najboljši.
Tuji mladenič je lepo vodil ples, ona pa se je skazala za enako spretno plesalko. Dobro se je tudi odrezavala na njegove šaljive domislice.
Plesala sta nekaj časa lepo spodobno, nato pa čim dalje bolj divje, v velikih lokih sta se jela vrteti tudi izven plesišča: od lipe sta drvela do Stiškega dvorca, mimo dvorca pa k Ljubljanici. Tukaj skoči tujec s plesalko Urško v vodo in zgine.
To so videli mnogi čolnarji, ki so postavali tam po bregu. - Lipa je stala do leta 1638, takrat so jo morali radi starosti posekati.

Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva,(1930, reprint 1997), Valvasor II,XV Kap.19, 156


Hear the poem Povodni mož read by the prominent Slovenian actor Polde Bibič:
http://www.preseren.net/slo/3_poezije/27_povodni.mp3


Povodni mož/Water Man

Ballad by France Prešeren

Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele,
al lepši od Urške bilo ni nobene,
noben očem bolj zaželene
ob času nje cvetja dekleta ne žene. -
Kot narbolj od zvezd je danica svetla
narlepši od deklic je Urška bila.

Mnogtere device, mnogtere ženice
oko je na skrivnem solze prelivalo,
ker Urški srce se je ljubega vdalo;
al ljubih bilo je nji vedno premalo.
Kar slišala moških okrog je slovet,
skušala je v mreže razpete je ujet.

Je znala obljubit, je znala odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unemat, bit staršem prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna;
možake je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.

Na starem so trgu pod lipo zeleno
trobente in gosli in cimbale pele,
plesale lepote z Ljubljane so cele
v nedeljo popoldan z mladenči vesele;
bila je kraljica njih Urška brhka,
plesati ni dolgo nje volja bila.

Jih dokaj jo prosi, al vsakmu odreče,
prešerna se brani in ples odlašuje,
si vedno izgovore nove zmišljuje,
že sonce zahaja, se mrak približuje,
že sedem odbila je ura in čez,
ko jela ravnat se je Urška na ples.

Al ker se ozira, plesavca si zbira,
zagleda pri mizi rumeni junaka;
encga pod soncem mu ni korenjaka,
želi si plesati z njim deklica vsaka -
omrežit ga Uršika lepa želi,
zaljubljeno v njega obrača oči.

To videt, mladenič se Urški približa:
“A hotla bi z mano plesati?” ji pravi,
“kjer Donava bistra pridruži se Savi,
od tvoje lepote zaslišal sem davi,
že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj,
že, Uršika zala! pripravljen na raj!”

To reče in se ji globoko prikloni,
sladko mu nasmeja se Uršika zala:
“Nobene stopinjce še nisem plesala,
de čakala tebe sem, res je, ni šala;
zatorej le hitro mi roko podaj,
lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!” -

Podal ji mladenič prelepi je roko,
in urno ta dva sta po podu zletela.
ko de bi lahke peretnice imela,
bila bi brez trupla okrog se vrtela,
ne vidi se, kdaj de pod noga udar,
plesala sta ko bi ju nosil vihar.

To videti drugi so vsi ostrmeli,
od čudeža godcem roke so zastale;
ker niso trobente glasova več dale,
mladenča noge so trdo zaceptale;
“Ne maram,” zavpije, “za gosli, za bas
strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!”

So brž pridrvili se črni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
pričjočim po koncu so vstali lasje -
oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

“Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stopi,
ne boj se,” ji reče,” ne boj se grmenja,
ne boj se potokov ti mojih šumenja,
ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja;
le urno, le urno obrni pete,
le urno, le urno, ker pozno je že!”

“Ah, majhno postojva, preljubi plesavec!
de jaz se oddahnem, de noga počije.”
“Ni blizo, ni blizo do bele Turčije,
kjer v Donavo Sava se bistra izlije;
valovi šumeči te, Urška! žele,
le urno, le urno obrni pete!” -

To reče, hitreje sta se zasukala,
in dalje in dalje od poda spustila,
na bregu Ljubljance se trikrat zavila,
plesaje v valove šumeče planila.
Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
al Uršike videl nobeden ni več.

Bibliography